Pot spremembe se začne z zavedanjem – da nekaj v našem življenju ne deluje več. Članek vabi k prvemu koraku.”
Vsak od nas ima določena vedenja, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Nekatera so koristna druga nevtralna. So pa tudi takšna, ki pričnejo počasi, a vztrajno spodkopavati naše zdravje, odnose, delo, samopodobo, občutek svobode… Takšna vedenja nas morda v naši notranjosti na neki točki zmotijo in pojavijo se misli, kot so: »Zakaj to sploh počnem?!? To kar počnem, mi ni več všeč. Bilo bi dobro, če bi prenehal, se odvadil.« Nekaj časa razmišljamo o poti spremembe, moči za prvi korak pa ni. Ko se za ta prvi korak dovolj opogumimo, ugotovimo da pot spremembe in vztrajanje na njej ni tako enostavna.
Pogosto ne gre za dramatičen preobrat, ko se v trenutku odprejo oči in »spregledam«, ampak za postopno zaznavanje notranjega nemira, ko se ob tem v misli počasi prikradejo vprašanja v smislu: »Zakaj ves čas buljim v ekran? Zakaj jem, čeprav nisem lačen/a? Zakaj pijem alkohol čeprav vem, da mi ne koristi? Zakaj pokadim toliko marihuane, tobaka? Zakaj toliko časa preživim ob gledanju pornografije? Zakaj sem ves čas na socialnih omrežjih?« Takšna in podobna vprašanja, ki se sčasoma pojavljajo vse pogosteje, povzročajo notranji nemir in večajo neugodje ob opravljanju določenega vedenja/dejavnosti. Notranji nemir in neugodje se počasi in vztrajno večata, vse do točke, ki za nas pomeni mejo. Mejo, ko stopnja neugodja ob opravljanju vedenja/dejavnosti prevlada nad zaznanimi (domnevnimi) koristmi. Dejavniki meje so seveda zelo raznoliki: družina, partner, zdravje, delo, socialno okolje… Na točki meje pričnemo resno razmišljati in se odločati o spremembi navad.
Sprememba navad je različno težka. Nujno pa je povezana s samoizbiro, ob katero trčimo v vsakem primeru, ne glede na to iz kakšnih razlogov smo se k vedenju ki ga želimo spremeniti, zatekli. Naj si bo zaradi stresa, anksioznosti, težkega otroštva, lenobe… Na koncu vedno ostane moja izbira, moja odločitev za določeno dejanje/pot. Seveda pa so posledice mojih izbir sila različne. Nekatere so lažje, druge težje. Nekatere so lažje samo na videz in sprva, a kasneje ugotovimo, da nam je zaradi njih še težje. Druge so na začetku težke, kasneje pa prinesejo olajšanje. Seveda pri tem igra pomembno vlogo moje – lastno čutno dojemanje teh izbir.
To, da dojemamo pot spremembe kot težko seveda ni nujno odraz šibke volje, temveč je lahko posledica tega, da ima vedenje, ki ga želimo opustiti, zato ker nam razum govori da je škodljivo, pomembno funkcijo v našem življenju. Lahko nas pomirja v času stresa, lahko omogoča »beg« pred bolečimi mislimi ali občutji, lahko zmanjšuje dolgčas in polni notranjo praznino, lahko ustvarja občutek kontrole, ko se zdi življenje kaotično ali pa so preprosto naš običajen način delovanja, ki ga je težko spremeniti, privzeli pa smo ga bog ve kje in bog ve kdaj. Takšna vedenja kratkoročno sicer pomagajo, a so na dolgi rok škodljiva in občutja, ki jim želimo (pogosto nezavedno…) ubežati, lahko celo okrepijo in zaradi tega pademo v začaran krog ponavljanja, ki dlje ko se ponavlja, težje ga zaustavimo in spremenimo. In če ga ponavljamo leta in leta…
Pogosto si želimo, da bi sprememba prišla sama od sebe, ali vsaj ob čim manj vloženega napora, hitro in brez odpovedovanj. Toda resnična sprememba je proces, ki zahteva zavestno odločitev, trud, potrpežljivost, samoreflektivno raziskovanje, močan fokus… Pogosto tudi pomoč sočloveka, morda strokovnjaka. V procesu spremembe ne gre toliko za to, da nekaj preprosto prenehamo početi, temveč da počasi razumemo in tudi ozavestimo, kaj se v nas dogaja; kaj nas vodi v neko vedenje, kaj pa nas vodi proč od vedenja, k svobodi in notranjemu miru. Spoznati in razumeti moramo naše notranje sile in njihove sprožilce ali »drajve« in »trigerje«, kot jim tudi rečemo. Da to dosežemo pa se moramo ustaviti, se opazovati, preizpraševati, se učiti o sebi in spoznavati sebe. Na ta način zgradimo temelje za spremembo, ki ni le kratkotrajen poizkus, morda celo plod »novoletne« zaobljube, temveč trdna pot v spremembo in nov način življenja. Trajna morda doživljenjska sprememba se rodi takrat, ko globoko v sebi občutim željo po drugačnem življenju, po spremembi zaradi sebe – ker se bom jaz tako bolje počutil, bom bolj svoboden in bolj v skladu z lastnimi vrednotami.
Pri doseganju dolgotrajne spremembe je seveda zelo pomembna motiviranost, zavezanost spremembi in procesu, ki ga sprememba pogojuje. V začetni fazi procesa spremembe, motiviranost zanjo pogosto izhaja iz zunanjega pritiska (npr. partner, družina, delodajalec…). Takšna motiviranost kasneje pogosto upade takoj, ko zunanji pritisk popusti. Zaradi tega je pomembno, da tekom procesa spremembe najdemo moč zanjo v sebi. Svojo notranjo motivacijo, ki izhaja »iz mene, zaradi mene in zame« in je v skladu z našimi vrednotami in prepričanji. Do tega pridemo z nekaj truda in pomočjo sočutne in razumevajoče podpore sočloveka.
Sprememba pač ni enostavna, a je mogoča. Ko začutimo, da si zaslužimo drugače, več in bolje in se v nas nekaj premakne, se začne Pot. Morda majhna, a dragocena. In na tej poti nismo sami.