Kaj se dogaja preden se resno odločim, da se zasvojenosti rešim?

Zasvojenost je precej zagamana reč. Prikrade se prav počasi, potihoma. Ko se je zaveš (če sploh…) je že pošteno zažrta v vse pore biti. Toda od kje sploh pride? Zakaj? Zagotovo je to težko reči. Razlogi so zelo različni. Največkrat gre za zmes različnih biopsihosocialnih dejavnikov. Od okolja v katerem posameznik živi, genetskih predispozicij, življenjskih izkušenj (zgodnjih in/ali kasnejših…). Težko je reči tudi kateri od dejavnikov najbolj vpliva na razvoj zasvojenosti. Najbrž od posameznika do posameznika zelo različno. Pri nekaterih travmatične izkušnje v preteklosti, pri drugih lahkomiselnost, pri tretjih morda težave v sedanjosti s katerimi se ne zmore ali ne zna spopasti. Morda pri nekaterih celo zmes vsega. Kar, ko se z zasvojenostjo spoprijemam, ali kot zasvojeni ali kot prijatelj, družinski član zasvojenega, vsaj v prvi fazi reševanja težave niti ni tako zelo pomembno. Takrat je najbolj pomembna (samo)izbira: kaj izberem, kako se odločam… Vsakič sproti in vsak dan posebej. Ali izberem (na videz…) lažjo in udobnejšo pot, ali pa se odločim za tisto, ki je sicer videti težja a dolgoročno prinaša blaginjo tako meni, kot mojim bližnjim in tudi moji okolici. Seveda pa je do točke, ko o resnem reševanju težav povezanih z zasvojenostjo sploh razmišljamo, treba priti.

KAJ SE DOGAJA PREDEN SE RESNO ODLOČIM, DA SE ZASVOJENOSTI REŠIM

Da bolje razumemo sprejemanje odločitve za življenje brez zasvojenosti, je potrebno vsaj nekoliko razumeti pot, ki se odvije pred sprejemanjem odločitve. Preden zasvojena oseba pride do točke, ko se aktivno spoprime s svojo zasvojenostjo, stroka pozna pet faz. Prva izmed njih je predpremišljevalna faza oziroma prekontemplacija. To je faza, ko zasvojena oseba ne razmišlja o kakršnikoli spremembi svojega z zasvojenostjo povezanega vedenja. Pravzaprav problema pogosto niti ne zaznava, oziroma ga zanika. Večinoma, ker v svojem zasvojenem vedenju zaznava bistveno več ugodja od neugodja. Predpremišljevalni fazi sledi faza premišljevanja oziroma kontemplacije. To je faza, ko oseba že zazna nekaj več neugodja ob svojem zasvojenem vedenju, a še ni zrela za resno ukrepanje. V tej fazi se svojega problema prične zavedati, a še ne razmišlja resno o spremembi, oziroma dvomi v potrebnost spremembe. Fazi premišljevanja sledi faza priprave. V tej fazi se zasvojeni že zaveda resnosti problema in sprejme odločitev, da ga bo reševal, zato išče informacije in načrtuje korake reševanja. Fazi priprave sledi faza akcije v kateri se posameznik aktivno spoprijema s svojo odvisnostjo. Načini spoprijemanja so seveda različni. Nekateri to zmorejo sami brez pomoči drugih, drugi si poiščejo različne vire pomoči. Fazi akcije sledi še faza vzdrževanja, ko se zasvojeni na novo bolj zdravo vedenje privaja in ga vzdržuje. Stroka v nadaljevanju pozna tudi šesto fazo, to je faza ponovitve oziroma relapsa, ko posameznik zdrsne nazaj v zasvojenost. Lahko zdrs predstavlja le enkraten dogodek, ali pa traja zdrs v stara z zasvojenostjo povezana vedenja dlje časa.

Za posameznika, naj si gre za zasvojeno osebo ali njegove bližnje je najpomembnejša točka odločitve za spremembo, ki jo zasvojeni sprejme. Od njegove odločitve je najbolj odvisen nadaljnji potek zgodbe, ki seveda ne zadeva le zasvojenega posameznika temveč pomembno zadeva tudi njegove bližnje. Od odločitve je odvisen potek tako zgoraj opisane pete faze in morda še bolj šeste faze. Od odločitve je odvisno, ali se bo zdrs, recidiv, relaps dogodil ali pa ne. Morda na to namiguje že sam pomen besede od – ločitev.? Če jo jemljemo dobesedno in se od, v tem primeru starega z zasvojenostjo povezanega vedenja, zares ločimo, pomeni, da možnost vrnitve nazaj v stare vzorce vedenja za nas ne obstaja več. Ker je torej za nas odločitev zares pomembna bomo v nadaljevanju spregovorili o okoliščinah, ki (lahko) vplivajo na trdnost odločitve in zavezanost spremembi.

Najbrž nebi bila preveč zgrešena trditev, da je moč in trdnost odločitve za opustitev vedenja povezanega z zasvojenostjo, odvisna od meje, ki jo zasvojeni doživi. Kaj to pravzaprav pomeni. Oseba v svojem z zasvojenostjo povezanem vedenju zagotovo doživlja določeno stopnjo ugodja ali pač sreče. In dokler je stopnja ugodja oziroma doživljanja sreče večja od doživljanja neugodja ob vedenju do odločitve za spremembo praktično ne more priti, če pa že, to ne more biti prava trdna odločitev. Šele, ko je doživljanje neugodja ob vedenju (bistveno) večje od ugodja lahko pride do prave odločitve, ki lahko zdrži tudi na dolgi rok. Če preprosteje povemo… Če uživam mamila, pijem alkohol, buljim v ekran pametne naprave, se prenajedam, igram igre na srečo, ali pač karkoli drugega, kar me dela zasvojenega. ob tem pa me ne razjeda slaba vest, niti mi starši ne težijo (ali pač partner…) in me ne mučijo telesne tegobe, ne uvidim pravega razloga za spremembo svojega vedenja. Šele, ko doživim mejo, torej ko je neugodje ob početju zasvajajoče dejavnosti dovolj veliko, lahko pride do prave odločitve za spremembo.

SPROŽILCI SPREMEMBE

Dejavniki, ki privedejo, do odločitve za spremembo vedenja so različne težave: zdravje, pritiski in negodovanje bližnjih, težave v šoli/službi ali pa lastna vest in še kaj bi se našlo. Pri tem se mi zdi med vsemi naštetimi izredno pomemben dejavnik bližnjih oseb. Te lahko s svojo ozaveščenostjo o težavi bistveno prispevajo h kvaliteti in trdnosti odločitve ali pač na drugi strani, k odlaganju reševanja težav povezanih z odvisnostjo. Na tem mestu imam v mislih še posebej partnerja oziroma partnerico zasvojenega, tudi starša. Če ta ve kaj želi in predvsem kaj mu je (postalo) nesprejemljivo ter za tem stoji in to tudi zasvojenemu jasno sporoča, ta na ta način temu dejstvu primerno ovrednoti situacijo. Če opišem na praktičnem primeru… V družinah z zasvojeno osebo so dokaj pogosta praksa, grožnje s (skrajnimi) sankcijami, ki se potem ne uresničijo. Prazne grožnje torej. Da je grožnja prazna pogosto zasvojeni, najsibo zavedno ali nezavedno, to tudi čuti. Ko partner(ica) zagrozi z ločitvijo starši z odvzemom različnih privilegijev svojemu mladostniku, … pa se potem grožnja ne uresniči. Kako sporočilo neuresničene grožnje zasvojeni razume? »Saj ni zares tako zelo nujno, da se spremenim, da preneham…«??? Torej, jaz kot pomembna in odločna bližnja oseba (zasvojenega), ki ve kaj hoče, sem lahko močan in pomemben sprožilni dejavnik pri odločanju za spremembo vedenja in navad povezanih z zasvojenostjo. Pa ne le sprožilni dejavnik temveč na ta način tudi pomembno prispevam k trdnosti odločitve na dolgi rok.

Iz vsega opisanega lahko torej zaključimo, da ni vse samo v rokah zasvojenega, temveč tudi njegovi bližnji lahko izredno pomembno vplivajo na kvaliteto spremembe in to ne le pri zasvojenem temveč tudi pri sebi konec koncev. Pomembno se je torej seznaniti, ozavestiti in opolnomočiti. In kot velja za zasvojenega velja tudi za njegove bližnje: nekateri se zmorejo poučiti se, seznaniti se in se opolnomočiti sami, drugi iščejo pomoč in nasvet pri različnih virih. Denimo strokovnjakih ali/in osebah z izkušnjo.