Tokrat delim anonimiziran izsek iz zapisov dveh posameznikov, ki sicer nista par in sta v procesu svetovanja vsak zase, a bi par v nekem smislu lahko tudi bila, saj se v njunem pripovedovanju lahko najde marsikdo, ki je dlje časa skupaj. Zapis objavljam s privoljenjem obeh. Imena in določene okoliščine so spremenjene.

TINE:

Zadnjič se v misli iznenada prikrade prizor iz preteklosti. Prizor star osemnajst let. Takrat se mi je zdel »navaden«. Ona sedi na stolu za veliko mizo. Gola. Pozira mojemu pogledu. Prsi ima ponosno privzdignjene. Na obrazu ji sije širok nasmeh, ki odraža pristno srečo, sproščenost občutek varnosti. Prizor, ki se mi pojavi v mislih mi srce napolni s toplino, ljubeznijo… Pomislim: »Vse bi dal za tisti čas. Pa ne za mladost! Za tisto Evo. Sproščeno, nasmejano, pristno… Gola za mizo v Istri, s sproščeno srečo na obrazu. Takrat sem bil njen princ, ona pa moja kraljica.« Bil sem tako zelo zaljubljen…

O tem sem naslednje dni veliko premleval. Podoživljal svoje občutke iz tistega časa. Danes se mi zdi, kot bi tisti trenutek pomenil merilo. Merilo moje vrednosti, sprejetosti in ljubljenosti. Videla in hotela me je takšnega kot sem – brez popravkov, brez dokazovanja – bil sem V REDU. Nikoli prej se mi ni zdelo, da sem v redu. Ona pa mi je ta občutek podarila. Takrat…

Nisem opazil, niti kdaj, niti kako se je najin odnos pričel spreminjati in posledično sva se začela oddaljevati drug od drugega. Počasi, vsak dan po milimeter, dokler… Dokler se nisva pogovarjala le še o nujnem za funkcioniranje družine. Včeraj se mi je prikradla prispodoba najinega čustvenega odnosa: stojiva obrnjena drug proti drugemu z iztegnjeno roko. Na obrazu hrepenenje. Med nama stoji visok neobhoden prozoren zid. Vidiva se, a ne moreva… Začutil sem vso bolečino prizora.

EVA:

Imela sva dokaj dolg pogovor. Zanimiv. Presenetilo me je, ker je sodeloval in ga ni prekinil, kot večkrat, ko kar nekako pobegne, ko se želim pogovarjati. Menila sva se o najinih začetkih. O tem sama razmišljam večkrat. Kako zelo se je spremenilo. Danes se mi zdi, kot bi tisto ne bila midva, ampak dva iz kakega romantičnega filma. Pa sem takrat verjela, da se ne more izgubiti, kar je med nama. Počutila sem se tako gotovo. Ne vem, če sem se kdaj prej počutila tako sproščeno in pristno, kot takrat z njim. Zdel se mi je poseben. Popolnoma drugačen od vseh ostalih. Pa vseskozi me je lepo gledal: kot bi bila njegova boginja. Takrat med nama… Vse je bilo preprosto in prav.

Zapisa sta odsev relativno značilnega poteka partnerskega odnosa, ki je v začetni fazi pogosto navdušujoč in poln obetov. Kasneje se zgodi »življenje«. Ob obilici skrbi in obveznosti si za odnos para niti ne vzamemo dovolj časa. Prednost imajo otroci, družina, skrb za dom, služba… V tem smislu izkušnjo opisujeta tudi oba posameznika. Tine tako pove: »Treba je bilo odplačevati dokaj visok kredit. Posledično sem veliko napora vlagal v službo in služenje denarja, če smo ob kreditu kot družina želeli živeti neko normalno življenje. Za naju niti ni bilo časa. Res je tudi, da se ga niti nisva trudila si vzeti.« Glede na povedano lahko rečemo, da je ohladitev odnosa sčasoma, dokaj logična. Tinetu in Evi je skupno to, da oba opisujeta dokaj dobro funkcioniranje svojih družin, a pogrešata vsak v svojem zakonu tisto ljubečo povezanost para, ki se je v trudu za vsakdanje funkcioniranje nekje na poti izgubila.

Partnerski odnos je proces v katerem se partnerja gibljeta od začetne faze zaljubljenosti, ki jo zaznamuje čarobnost romantike in zaljubljenega zlitja dveh. Ta kasneje preide v fazo zrelega povezanega partnerstva, ki temelji na dialogu, razumevanju in sprejemanju razlik. Če je prehod uspešen, čarobna zaljubljenost preide v občutek povezanosti, tudi v ljubezen med dvema.

Relativno neuspešen prehod opisujeta tako Tine kot Eva. V procesu pogovora sta oba opisovala občutke nerazumljenosti. Eva mi v nekem pogovoru opisuje naslednje: »Včasih se počutim, kot bi govorila steni. Sploh me ne sliši. Če me sliši, pa se mi zdi, da me noče razumeti. Zaradi tega sem potem vedno razočarana. Občutek imam, da sem nepomembna.« Tine v začetni fazi svetovanja opisuje: »Toliko komplicira. Ne vem kaj sploh hoče. Delam in se trudim, njej pa to nikoli ni dovolj.« Pri obeh lahko rečemo, da velik del težave tiči v nerazumevanju doživljanja drugega, do katerega pa ne more priti, ker ni ustreznega dialoga. Če parafraziram: »Kako naj vem kaj občutiš in kaj pričakuješ, če mi tega ne poveš!!! Namesto tega mi govoriš, kje so moje napake.«

Dialog, ki ga imamo v mislih ni tisti vsakdanji pogovor, ko se pogovarjamo o opravljenem,  načrtih za prihodnost, o otrocih, itn. Je dialog, ko si par vzame čas zase in iskren pogovor o občutenju, ter doživljanju drug drugega. Če je ta dialog podprt z vsakodnevnimi drobnimi pozornostmi, ki jih namenjamo drug drugemu, toliko bolje. Seveda pa je pogosto naporen še posebej, če ga nismo vajeni. Najbrž si lahko predstavljamo, kako hitro se pade v občutek ogroženosti in napadenosti, ko partnerja denimo partnerica spomni, da je spet pozabil na obletnico poroke, ob tem pa njemu zveni užaljeno obtožujoča. Ali po drugi strani, kako užaljen je partner, ko ga ona ne opazi zvečer v postelji in mirno zaspi kot, da ga sploh ni poleg. Dinamika tega je v nadaljevanju prepogosto dokaj značilna. Morda v začetku o svojih občutkih (prezrtosti, neopaženosti, nepomembnosti..) še govorita, a se kasneje zaradi reakcije drugega pogovorom izogibata. Sčasoma pride do stanja, ki bi ga lahko opisali kot nevidno partnersko pogodbo, ki pravi, da se o tem, kar boli, ne govori. Ta tiha nikoli izrečena »pogodba« ima seveda svojo logiko – varuje navidezni mir, morda tudi varuje idealizirano podobo zaljubljenih začetkov – a s sabo nosi visoko ceno. V notranjem svetu vsakega od partnerjev ostaja neizrečena zamera, bolečina, strah, dvom. Ne le ostaja, temveč se zlagoma (lahko) kopiči tako dolgo, da je občutek povezanosti podrt do mere, ko njegova obnova terja skrajne napore.

Izogibanje konfliktom v odnosu para je torej lahko na dolgi rok zelo razdiralno. Po drugi strani, pa tudi dialog lahko deluje ravno nasprotno od tistega kar želimo. Lažje je »obtožiti«, kot govoriti o »sebi iz sebe«. Govoriti o svojih notranjih občutjih na način, da ob tem drugemu ne dajemo občutka, da »obtožujem in krivim«, terja kar nekaj razumskega truda in vaje. Potrebno se je priučiti. Če vzamemo za primer, ko on pozabi na obletnico. Njena najpogostejša reakcija bi bila: »Spet si pozabil na najino obletnico! Vsaj šopek bi mi lahko kupil. Že tako mi ga malokrat. Sploh ne veš, da obstajam!« On bi najbrž odgovoril nekako takole: »Res sem imel nor teden. Včeraj sem se spomnil, danes pa sem imel toliko nekih obveznosti, da sem pozabil. Sploh pa pretiravaš! Zakaj si vedno tako užaljena« Seveda si lahko predstavljamo, kako se oba ob tem počutita. Konstruktivnejši dialog bi bil: » Danes, ko sem videla, da se nisi spomnil na najino obletnico, sem se počutila nepomembno in sem bila zaradi tega žalostna. Obletnice so mi pomembne, saj se mi zdi, da s tem praznujeva naju. Rada bi tudi, da veš, da mi drobne pozornosti zelo veliko pomenijo.« In če tudi on odgovori iz sebe bi morda dejal: »Res sem pozabil na obletnico in sedaj kot te poslušam me je sram in mi je žal, ker si mi zelo pomembna. Želim to popraviti in se bom v prihodnje bolj potrudil.«

Ne želim trditi, da konstruktiven odrasel dialog reši vse težave. Včasih so te pač globlje in niti dialog ni dovolj. Je pa dober dialog v spregi z drobnimi pozornostmi, ki jih namenjamo drug drugemu v odnosu, osnova in temelj dobrega povezanega partnerskega odnosa. Omogoča razumevanje in globlji vpogled v doživljanje drug drugega v odnosu in na ta način krepi povezanost.

Morda se zdi veliko zamujenega in povezanost med partnerjema skrhana, načeta. A nikoli ni prepozno. Morda se ravno v tem delu odpre prostor za svetovanje. Ne kot nekakšna čarobna paličica, ki bo uredila odnos »namesto mene/naju«, temveč kot varen okvir v katerem dobi par (ali posameznik v odnosu) možnost, da se ustavi, pogleda nazaj in ob zunanji podpori razume, kaj se mu/jima je zgodilo. Svetovalni proces lahko pomaga prevesti neizrečeno v besede – tisto, kar se sicer pokaže kot očitek, umik, tišina ali napetost, dobi obliko stavkov o tem, kako mi je, kaj doživljam, česa si želim in česa me je strah. Svetovalec pri tem ni razsodnik, kdo ima prav, ampak nekdo, ki drži okvir, usmerja dialog, pomaga upočasniti avtomatske reakcije in tako ustvarja pogoje, da partnerja drug drugega sploh lahko znova slišita in vidita.

Včasih se zgodi, da je svetovanje »prepozno« ali da bo poslabšalo stvari. Izkušnje številnih parov pa kažejo ravno nasprotno: že to, da si priznava, da odnos potrebuje pomoč in si zanjo upava prositi, je prvi pomemben korak k spremembi. Svetovanje seveda ne zagotavlja, da bo odnos tak, kot je bil nekoč – pogosto tudi ne more – lahko pa pomaga, da posameznik ali oba, jasneje vidita kje sta, kaj nosita s sabo in kaj bi morala (in zmoreta) storiti, če želita drugače. V tem smislu svetovalni prostor ni nadomestek truda, temveč podpora, da ta trud postane bolj zavesten, usmerjen in povezan in konec koncev tudi bolj smiseln – z več poslušanja, več razumevanja in nekoliko manj samote v dvoje.